Japonska, Nemčija / 2023 / 123 min
režija: Wim Wenders
vloge: Koji Yakusho, Tokio Emoto, Arisa Nakano, Aoi Yamada, Yumi Aso, Sayuri Ishikawa, Tomokazu Miura, Min Tanaka..
Film o iskanju lepote v drobnih trenutkih vsakdanjega življenja, dopolnjen z nostalgičnim soundtrackom, ki vključuje klasike Louja Reeda, Patti Smith in Nine Simone. Lansko leto je Koji Yakusho za vlogo Hirayame v Cannesu prejel nagrado za najboljšega igralca, film pa je bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni celovečerni film.
Projekciji bo sledil pogovor z Luko Culibergom, docentom za japonologijo in predstojnikom Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Hirayama se zdi povsem zadovoljen s preprostim življenjem čistilca stranišč v Tokiu. Živi v skromnem stanovanju, polnem starih kaset, knjig in fotografij. Njegovi dnevi potekajo v mirnem in ustaljenem ritmu: zjutraj vstane, si pristriže brke, poskrbi za svoje rastline, obleče modri kombinezon in sede v kombi. Na poti v službo posluša glasbo, med odmori fotografira drevesa, zvečer bere … Niz nepričakovanih srečanj pa postopoma razkrije več o njegovi preteklosti.
Projekcijo in pogovor pripravljamo v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije.
iz prve roke
»Vse se je začelo s pismom. ‘Bi vas morda zanimalo posneti serijo kratkih igranih filmov v Tokiu? Vsi bi morali biti povezani z edinstvenim javnim družbenim projektom /…/, mi pa bi vam zagotovili /…/ popolno umetniško svobodo.’ Zvenelo je več kot zanimivo. Že več let sem namreč hrepenel po vrnitvi na Japonsko in doživljal sem prave napade domotožja po Tokiu. Bral sem torej naprej: téma je bila povezana z javnimi stranišči in upali so, da bom našel lik, ki bi gledalcu pomagal razumeti bistvo japonske kulture gostoljubja, v kateri imajo stranišča povsem drugačno vlogo kot v našem zahodnem pojmovanju ‘sanitarij’. Na Zahodu stranišča niso del kulture, nasprotno, so utelešenje njene odsotnosti. Na Japonskem pa gre za prava mala svetišča, prostore miru in dostojanstva. Ogledal sem si torej fotografije teh arhitekturnih čudežev in bili so mi všeč. Zares so bolj spominjali na templje kot na stranišča. Všeč mi je bila tudi ideja o njihovi povezavi z umetnostjo. /…/ Toda zakaj ne bi namesto kratkih filmov posneli celovečerca? /…/ In tako sem maja za deset dni odpotoval v Tokio. Srečal sem svojega sanjskega igralca Kojija Yakusha /…/ ter si ogledal lokacije, ki so bile vse v meni zelo ljubem okrožju Shibuya. Stranišča so bila res prečudovita. Vendar to ni bilo tisto, o čemer naj bi govoril film. Ustvariti smo morali edinstvenega oskrbnika, zares pristen, resničen lik /…/, ki bi lahko utelesil te kraje in z njimi povezane ideje: močan občutek za skupno dobro, spoštovanje do mesta in sočloveka – vse, zaradi česar je javno življenje na Japonskem tako zelo drugačno od našega. /…/ Zamislil sem si moža iz privilegiranega in premožnega okolja, ki je v nekem trenutku globoko padel. Potem pa je nekega dne, ko je bilo njegovo življenje na najnižji točki, opazoval svetlobo, ki je padala skozi listje /…/, in doživel razodetje. Japonski jezik ima za te bežne prikazni, ki se včasih pojavijo od nikoder, posebno ime: komorebi – ples listja v vetru, ki kot igra senc pada na steno pred nami. /…/ Hirayamova rutina je postala osnova za naš scenarij. Lepota takšnega vedno enakega ritma dni je v tem, da začneš opažati malenkosti, ki niso enake, ki so vsakič drugačne. Če se naučiš živeti tukaj in zdaj, ni več rutine, ampak samo neskončna veriga edinstvenih dogodkov, edinstvenih srečanj in edinstvenih trenutkov. Hirayama nas popelje v takšno kraljestvo blaženosti in zadovoljstva. /…/ Zamisel za film se je rodila v Tokiu in ne bi mogla nastati nikjer drugje. /…/ Popolne dneve smo posneli šestdeset let po tistem, ko je Ozu v Tokiu posnel svoj zadnji film Jesensko popoldne. Ni naključje, da je našemu junaku ime Hirayama. /…/ Navdihnil me je občutek, ki prežema Ozujeve filme: da je vsaka stvar in vsak človek nekaj edinstvenega, da se vsak trenutek zgodi samo enkrat in da so vsakdanje zgodbe edine večne zgodbe.«
– Wim Wenders
