Slovenija, Italija, Hrvaška / 2022 / 113 min / italijanščina
režija: Ivan Gergolet
vloge: Valentina Carnelutti, Branko Završan, Enrico Inserra, Rossana Mortara, Livia Rossi, Alessandro Bandini
Film je na Festivalu slovenskega filma 2023 prejel vesno za najboljšo režijo in nagrado Art kino mreže Slovenije.
Na sporedu bo tudi predfilm Beli oblak (11'), dokumentarec o ekološki katastrofi v Posočju, avtorice Anje Medved.
Angela, azbestna vdova, spozna moža, ki je odgovoren za moževo smrt. Ko se odloči postati njegova negovalka, da bi ga kaznovala, pade v čustveni labirint, ki ločuje maščevanje od odpuščanja in laži od resnice.
Trst, severovzhod Italije, obala Jadranskega morja. Angela je petdesetletna vdova. Njen mož je umrl zaradi pljučnega raka, kar je povzročil azbestni prah, ki ga je vdihaval kot delavec. Angela dela kot čistilka v bolnišnici, kjer izve, da je Francesco, nekdanji delodajalec njenega moža, hospitaliziran zaradi možganske kapi. Tam spozna Francescovega sina, ki je navdušen nad Angelinim prijetnim pristopom, in ker ne pozna povezave med njima, ji ponudi, da bi delala kot očetova negovalka, ko bo ta odpuščen. Ker se je Francesco izognil obsodbi, Angela sprejme ponudbo, da bi ga kaznovala, vendar kmalu spozna, da ga ne more prizadeti. Angela se ne vda. Na krilih jeze in obsedenosti se odloči, da se bo Francescu maščevala z enako obsodbo, kot jo je dobila od njega: z obsodbo na samoto. Ob tem ko poskuša ločiti očeta in sina, ogrozi vse, kar ji je še ostalo: najboljšo prijateljico, hčerko, dostojanstvo. Zdi se, da njen načrt deluje, dokler Franceskov sin ne odkrije, zakaj je v resnici tam, in tako uniči grad iz kart, ki ga je zgradila. Ko se zdi, da je vse izgubljeno, se Angela odloči, da se bo še zadnjič soočila s sovražnikom, povedala svojo resnico in sinu razkrila, kdo je v resnici njegov oče. V globoki temi, v katero je Angela padla, odkrije nepričakovano resnico. Če krivec postane žrtev samega sebe, se lahko maščevanje spremeni v odpuščanje in nov začetek je mogoč.
Rodil sem se in odraščal na območju severovzhodne Italije, tik ob meji s Slovenijo, kjer azbest povzroča strahotno katastrofo. V nekaterih mestih in vaseh imajo skoraj vsa gospodinjstva vsaj enega družinskega člana, ki je bil izpostavljen azbestnemu prahu in je zato ogrožen. Tudi moj oče, ki je v mladosti delal v veliki ladjedelnici, je vdihaval azbestni prah in je zato ogrožen, tako kot vsa njegova generacija delavcev.
Azbest se je po vsem svetu pogosto uporabljal kot toplotni izolator in ognjevarna obloga v vseh vrstah stavb, vlakov in ladij. Čeprav je škodljivost azbesta znana že od 30. let prejšnjega stoletja, je bila vedno prikrita ali podcenjena, predvsem zaradi dobička. Sistematična uporaba azbesta je ustvarila obsežno sivo območje, kjer so se odgovornosti lobijev in posameznikov zabrisale do te mere, da se zdi skoraj nemogoče dokazati njihovo krivdo na sodišču. Obsodbe zastarajo (zato sem izbral ta naslov za projekt) zaradi količine časa, ki je potreben za sojenja. Ta film se dogaja natanko v tej sivi coni.
Film ta družbeni konflikt prenese v družinski, osebni in intimni konflikt, kjer v skupnosti, ki je bila zastrupljena od znotraj, pomanjkanje pravice protagonista požene v raziskovanje konflikta med krivdo in nekaznovanostjo.
Raziskave za ta film sem začel že pred skoraj 15 leti, potem ko sem posnel kratki film Dust (Prah), ki je imel podobno dramaturško strukturo. Iz te izkušnje sem se naučil, kako kompleksni so ta tema in potovanja likov. Oba filma sta potrebovala globljo potopitev v dinamiko maščevanja/odpuščanja, skrivanja/razkrivanja, žalovanja/ponovnega rojstva. Dolgotrajno poglabljanje v ta človeška polja mi je dalo priložnost za raziskovanje skrajnih in nezavednih čustev, ki so v ozadju odločitev likov med njihovim življenjem v filmu. Kot filmski ustvarjalec, ki je ustvarjal dokumentarne filme, sem se vedno zavedal moči, ki jo lahko imata realizem in avtentičnost znotraj fikcijske strukture.
Čeprav obstaja veliko dokumentarnih filmov in reportaž, ki obsojajo te razmere, sem se te teme želel lotiti z drugega zornega kota, s poudarkom na preživelih in njihovih notranjih občutjih. Kaj se zgodi v okolju, kjer pravosodje ne more izreči sodbe ali ugotoviti resnice, če se žrtev in krivec srečata iz oči v oči v istem prostoru? Kateri občutki bodo vodili njuna dejanja? Kako daleč lahko gre človek, da bi izpolnil svojo potrebo po pravičnosti in miru? Koliko laži je potrebno izreči, da bi prikrili svoja dejanja? Ali lahko žrtev postane sodnik? Ali je mogoče maščevanje spremeniti v odpuščanje? Ali obstaja izhod iz bolečine? To so nekatera vprašanja, na katera želi ta film odgovoriti.
Ivan Gergolet
