Irska, Grčija, ZDA / 2024 / 164 min
režija: Yorgos Lanthimos
vloge: Emma Stone, Jesse Plemons, Willem Dafoe, Margaret Qualley, Hong Chau, Joe Alwyn, Mamoudou Athie, Hunter Schafer,
zgodba
Človek brez izbire skuša znova prevzeti nadzor nad svojim življenjem; policist podvomi o identiteti soproge, ki se po dolgem času vrne domov; članica kulta išče žensko s posebnimi močmi …
portret avtorja
Yorgosa Lanthimosa (1973) uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo pred leti znova postavil na svetovni filmski zemljevid. Njegov celovečerni prvenec Kinetta (2005) je bil prikazan na festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale. Mednarodno slavo mu je prinesel drugi celovečerec Podočnik (Kynodontas, 2009), za katerega je prejel nagrado posebni pogled v Cannesu in nominacijo za tujejezičnega oskarja, pa tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Sledili so filmi Alpe (Alpeis, 2011, nagrada za najboljši scenarij v Benetkah), Jastog (The Lobster, 2015, nagrada žirije v Cannesu in evropska filmska nagrada za scenarij), Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017, nagrada za najboljši scenarij v Cannesu), Najljubša (The Favourite, 2018, velika nagrada žirije in nagrada za najboljšo igralko v Benetkah ter oskar za najboljšo igralko) ter Nesrečna bitja (Poor Things, 2023, zlati lev v Benetkah in štirje oskarji).
iz prve roke
»Film govori o veri in njeni odsotnosti. O ljubezni in njeni odsotnosti. O naših ljubljenih in njihovi odsotnosti.«
– Efthimis Filippou
»Zanimivo se mi zdi opazovati ljudi, ki mislijo, da imajo nadzor nad svojim življenjem, da se lahko svobodno odločajo. Toda ko svobodo nazadnje dobijo, se z njo ne znajo soočiti in jo le stežka obvladajo. Film je mikrokozmos resničnega življenja. Govori o tem, kako ljudje, ki na videz nimajo nobene moči, nadzorujejo tiste, ki se na prvi pogled zdijo veliko močnejši. /…/ Gre za človeško stanje, za človeško vedênje. Za identiteto in nadzor ter željo po pripadnosti, željo po svobodi.«
– Yorgos Lanthimos
»Ko smo obsojeni na propad, nam ostane le smeh. Gre skoraj za humor eksistencialne groze. Obupano skušamo preseči svoje človeške težave – to pa pogosto deluje smešno, ker je nemogoče.«
– Jesse Plemons
»Liki so v marsičem povsem različni, a rdečo nit sem našla v ravnovesju med željo po ljubezni, sprejetosti in nadzoru ter željo po svobodi in neodvisnosti – pa čeprav s slednjima tvegamo izgubo ljubezni.«
– Emma Stone
»Yorgos vzame dinamiko romantičnega razmerja, kot je zakon, in jo prenese na poslovni odnos med dvema moškima. Družbene konvencije, ki smo jih že ponotranjili, nam pokaže v drugačnem kontekstu. Zaradi objektivnosti in distance zagledamo stvari v povsem novi luči. Vidimo lahko ironijo in slepoto. Včasih določene norme sprejmemo preprosto zato, ker nam jih je vsilila družba.«
– Willem Dafoe
